Vodnik po Jadranu
2. postajališče – Vinogradišče (Paklinski otoki)

Če bi se profesor Eugen Meneghello lahko vrnil v vilo, ki jo leta 1906 zgradil na sv. Klementu med zalivi Palmižana in Vinogradišće in okoli nje zgradil pravi botanični vrt, bi mu v poletnih dnevih ob pogledu na v kopno globoko zažrt zaliv na južni strani, zgotovo ušel krik začudenja. Tam, kjer sta v njegovem času vladal mir in spokojnost ter se je ustavilo le nekaj ribiških ladij, je zdaj zasidranih na desetine in desetine čolnov, tudi do osemdeset. Toda to je tudi zasluga Meghellanovih. V zadnjih sto letih so svoje posesti spremenili v raj. Vodijo namreč dve restavraciji, od katerih je starejša poimenovana po družini in je ena najslavnejših na Jadranu – Laganini. Slovi po svojem ambientu, ki združuje dvorec, salon in galerijo.

Nekaj več kot 800 metrov dolg zaliv jim zagotavlja zaščito pred vsemi vetrovi razen juga. Po skoraj celotnem zalivu se je možno sidrati na petih do desetih metrih globine. Dno je peščeno in sidro ne drži prav dobro, možno pa se je vezati tudi na obalo. Ob lepem vremenu, ko ste varno zasidrani, pojdite iz Vinogradišča na raziskovanje sv. Klementa. To pomeni sprehod do marine Paližana ali po poljskih poteh do Momićnega polja in vasi nad njim. V zalivu so v zadnjih štiridesetih letih zgradili več deset hiš z več restavracijami in penzioni, a to se s čolna ne opazi. Prav tako s čolna ni opaziti veliko plavalcev, ki med sezono pridejo s Hvara ali pa hodijo z jaht, privezanih v marini Palmižana.  Pravzaprav je za mornarje število zasidranih čolnov v zalivu edino merilo za gnečo. Ko jih naštejemo več kot dvajset, zavijmo v drug zaliv v Paklinskem, ker je res veliko.